Spremenjeno stanje zavesti nam omogočajo dostop do informacij, uvidov, vizij, do katerih v »običajnem« stanju zavesti nimamo dostopa.  Prehajamo v »globine« in »višine« zavesti, onkraj uma in obrambnih mehanizmov, kar nam v »običajnem stanju zavesti ni omogočeno.

Lahko se nam odpirajo in odstirajo potlačena stanja, čustva, občutki, prihajamo v stik s travmami, tako iz sedanjega kot preteklega življenja. Odpira pa se nam tudi večja povezava, stik z najvišjimi stanji zavesti, transpersonalnimi stanji in omogočene so nam prečudovite izkušnje.

Ko začnemo prehajati nazaj v »običajno« stanje zavesti lahko določene stvari pozabimo, zavrnemo, kajti ponovno prehaja v ospredje um z obrambnimi mehanizmi. Določene informacije, uvidi enostavno niso sprejemljivi in posledično jih um zavrne kot nekaj neresničnega kot nekaj nemogočega, jih zracionalizira in ponovno potisne na stran in jih poizkuša nekako potlači nazaj v nezavedno. Lahko se pojavi averzija do nekaterih uvidov ali pa pretirana navezanost. Kar nakazuje na naše sence in um z obrambnimi mehanizmi.

Spremenjeno stanje zavesti nam omogočajo dostop do informacij, uvidov, vizij, do katerih v »običajnem« stanju zavesti nimamo dostopa.  Prehajamo v »globine« in »višine« zavesti, onkraj uma in obrambnih mehanizmov, kar nam v »običajnem stanju zavesti ni omogočeno.

Lahko se nam odpirajo in odstirajo potlačena stanja, čustva, občutki, prihajamo v stik s travmami, tako iz sedanjega kot preteklega življenja. Odpira pa se nam tudi večja povezava, stik z najvišjimi stanji zavesti, transpersonalnimi stanji in omogočene so nam prečudovite izkušnje.

Ko začnemo prehajati nazaj v »običajno« stanje zavesti lahko določene stvari pozabimo, zavrnemo, kajti ponovno prehaja v ospredje um z obrambnimi mehanizmi. Določene informacije, uvidi enostavno niso sprejemljivi in posledično jih um zavrne kot nekaj neresničnega kot nekaj nemogočega, jih zracionalizira in ponovno potisne na stran in jih poizkuša nekako potlači nazaj v nezavedno. Lahko se pojavi averzija do nekaterih uvidov ali pa pretirana navezanost. Kar nakazuje na naše sence in um z obrambnimi mehanizmi.

Pomembno je, da v dneh po delavnicah, ki nas popeljejo v razširjena/spremenjena stanja zavesti zapisujemo svoje sanje, vklopimo samo-opazovalca, da imamo večjo zavedanje: kako se počutimo, kako reagiramo, kaj se dogaja znotraj nas, se kaj v nas dviguje (mogoče kakšno močno čustvo, potreba), torej opazujemo kaj se dogaja na fizični, čustveni in mentalni ravni.

V stanju razširjenih in spremenjenih stanj zavesti se pogosto osvobajamo senc, jih transformiramo. Skozi stik z najvišjimi stanji zavesti, ta zavest presvetli našo in zgodi se transformacija. In ker naše telo in živčni sistem še ni navajeno na novo frekvenco, se lahko zgodi, da po delavnici zbolimo. Lahko malo bolj, lahko pa npr. zaznamo bolečino na določenem delu telesa, ki dostikrat kaže na blokado katero je potrebno raziskati, se soočiti s tistim kar skriva, da lahko to transformiramo oz. se tega osvobodimo. Lahko pa se na tak način nekaj odstranjuje in bo izzvenelo samo po sebi. Ob tem lahko privrejo na plan močna čustva. Če dovolimo čutiti tisto kar prihaja na površjem, se po potrebi zjokamo (če prihaja na plan npr. jeza, gremo v gozd, se tam zderemo ali pa uporabimo blazino kot boksarsko vrečo) s tem omogočimo, da se to čustvo sprosti iz našega sistema.

Včasih se zgodi, da se po delavnici počutimo razpršeni, ne-prizemljeni, nekako je energija porazdeljena navzven, nimamo stika s sabo, svojo notranjostjo, ne zaznavamo centra, lahko se počutimo izgubljeni, negotovi in zmedeni.

Takšno stanje lahko nakazuje na travmatični odziv na informacije, uvide, podoživetje določenih dogodkov s katerimi smo prišli v stik na delavnici. Na delu je obrambni mehanizem disociacija, ki nam pomaga vzpostaviti distanco, da se odmaknemo od tistega kar se nam dogaja (ker je naše notranje dogajanje za nas prezahtevno).  

V primeru travme (v običajnem stanju zavesti) nam ta obrambni mehanizem omogoči, da se v nekem trenutku odklopimo od fizičnega in čustvenega dogajanja, smo samo opazovalci kot, da se to nas ne tiče.  Izgubimo stik z zavedanjem sebe, včasih celo v taki meri, da se ne spominjamo dogodkov v svojem življenju. In ko nam razširjena/spremenjena stanja ponovno omogočijo stik z dogodki katerih se v običajnem stanju zavesti ne spomnimo, lahko na to ponovno reagiramo travmatično, ko se pričnemo vračati v »običajno« stanje zavesti.

Pri posameznikih, ki imajo za sabo šok ali razvojno travmo je to eden glavnih načinov preživetja, zato ga je zelo težko zares preseči. Kajti reakcije se sprožajo nenadzorovano, saj so shranjene v podzavesti in na njih nimamo vpliva dokler se tega ne lotimo sistematično, skozi postopno delo na sebi.

Velikokrat oseba ne prepozna, da se ji dogaja disociacija oziroma deindentifikacija. Z informacijami na to temo, večanjem pozornosti na telo (udeležujemo se delavnic, kjer se dela s telesom), predelovanjem čustev, se moč disociacija zmanjšuje in tako lažje prepoznamo kadar se nam to zgodi. Ko to prepoznamo pomaga, da se objamemo, primemo telo, ga gnetemo, tako da ga čutimo hkrati pa skozi dih energijo prepeljemo nazaj v telo. Imamo fokus na dihanje, dih pa ohranjamo v svojem telesu in na takšen način zaznavamo prisotnost v svojem telesu. Pri procesu razreševanja travm pa vam je lahko v pomoč tudi izkušen terapevt in podporne skupine.

Po delavnice se lahko tudi zgodi, da pričnemo zaznavati večjo lahkotnost telesa, telo zaznavamo manj fizično, manj grobo, bolj subtilno kot smo ga bili navajeni do sedaj. Odstranjene so bile določene blokade, inprinti naših izkušenj, čustev, miselnih konceptov, ki so do sedaj povzročali nepretočnost in grobost našega telesa. In po delavnici tega preprosto ni več, kar se odrazi v lahkotnosti, subtilnosti telesa, večji mentalni in čustveni odprtosti. V tem primeru si enostavno dovolimo (če nam uspe) to začutiti, dovolimo si sprejeti novo zaznavo sebe. Če zaznamo potrebo po vnosu večje količine hrane ali nas vleče v neke stare vzorce lahko pomeni, da želimo nezavedno vzpostaviti prvotni, bolj trd, bolj prisoten občutek zaznave telesa in delovanja.

Po delavnici je priporočljivo,  da si zapišemo in izrazimo izkušnjo, uvide, ki še prihajajo in tisto kar se nam v vsakdanjem življenju dogaja (v varnem okolju, ljudem, ki poznajo razširjena in spremenjena stanja zavesti). S tem dosežemo, da ostanejo izkušnje in uvidi v zavesti, imamo fokus na procesu in hkrati pa se nam sproti razjasnjujejo stvari, katere mogoče prvotno še nismo razumeli ali pa uspeli povezati. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da imamo izkušnjo, imamo uvide, vendar to enostavno zbledi in izgine. Kajti izkušnje, uvidi v razširjenih / spremenjenih stanjih zavesti, so kot veter, ki pride in odide. Vetra ne moremo ujeti. Ujamemo ga le, če ga zapišemo na papir in se izrazimo in tako se zapiše v naše nevronske mreže, naš spomin.

Ob vsem tem je pa najpomembnejša in odločilna naša iskrena odločitev, da bomo izkušnjo, uvide, transformacijo tudi zaživeli. Pri tem nas podprejo postavljene strategije kako bomo to dosegli (npr. z dodatnim delom na sebi) in kako bomo vzdrževali oz. stabilizirali določeno stanje.  

Na primer: če želimo zaživeti mir. Preverimo sebe, svoje življenje in raziščemo kaj nas podpre pri tem, da ohranjamo občutek miru, da ostajamo mirni. Vsak zase mora najti tisto kar je učinkovito (lahko je to meditacija, sprehod v naravi, določena glasba, družba ljudi, ki ne živijo dram, temveč mirno življenje, izognem se branju novic in gledanju poročil, nasilnih filmov, stvari, ki me vznemirijo, mogoče manj druženja s posamezniki, ki nosijo v sebi in širijo stres, neprijetnosti, negativnosti in zamajajo v meni mir, ki še ni stabiliziran....) Potrebno je neko obdobje, da mir znotraj sebe stabiliziramo, pri čemer okolje, ki nam to omogoča igra pomembno vlogo.

Včasih se  lahko zgodi, da ne glede kako se trudimo, miru ne moremo stabilizirati. V nas je še nekaj, kar nam onemogoča ohraniti in zaživeti mir. Opazujemo se in raziskujemo, kaj je tisto, kar nas ovira. Če sami ne moremo priti do odgovora ali pa ovire enostavno ne moremo preseči, se lahko odločimo za delavnico na to tematiko ali pa nas pri tem podpre terapevt.

Pomaga zavedanje, da je delo na sebi proces, naša osebna pot napredka in da je za spremembo potrebno določeno časovno obdobje.  Potrebna je volja, odločnost in vključen samo-opazovalec ter iskrenost. Včasih nam ne bo uspelo, ne glede kako se trudimo in si želimo. Mogoče bomo imeli občutek, da smo stopili celo korak nazaj namesto naprej. In tudi to je o.k., to je popolnoma običajno za pot napredka. Že to, da smo opazili, kje se nahajamo, se zavedali, da smo stopili korak nazaj pomeni, da imamo vklopljenega samo-opazovalca in zavedanje. Da smo se zavedli, da nismo mogli ostati v miru, ali pa, da smo ostali v miru dalj časa kot ponavadi pomeni napredek. Ko to opazimo, se ne bičamo in ne obtožujemo in se zavemo, da je popolnoma vse korak v procesu do zastavljenega cilja, si damo možnost, da raziščemo kaj se je pravzaprav zgodilo. Kaj je bilo tisto, da nismo zmogli ostati v miru. Kaj nas je razjezilo, vrglo iz tira, ravnovesja, zakaj nas je razjezilo, po čem hrepenimo, si želimo. To je korak na naši poti, ko lahko najdemo našo notranjo prepreko, ki nam še onemogoča biti na cilju.

Na poti napredka nas podpre veliko sočutja do sebe in razumevanja, da sem na poti. Naša iskrena namera in odločnost vodi v realizacijo zastavljenega cilja, osebnega napredka. Bolj bo naša pot sočutna in sproščena, prej bomo dosegli cilj. Nekega dne bomo enostavno zaznali, da živimo svoj cilj, boljšo verzijo sebe.

Napisala: Jana Klemenčič

Veliko se govori o enosti in če jo želimo izkusiti ni nemogoče, saj to izkušnjo omogočajo različne tehnike kot je na primer intenziv razsvetljenja (kjer se lahko doseže samadhi), z ustrezno namero pri uporabi svetih rastlin, …..

Običajno pa nam te tehnike omogočajo »le« izkušnje enosti, nekaj kar ne ohranimo dolgo - nekaj minut, ur, celo nekaj dni. Nekaj drugega pa je, ko svoje stanje zavesti pripeljemo v enost, ga stabiliziramo in živimo iz njega. Da to dosežemo je ponavadi (razen pri nekaterih izjemah) potrebna predanost, kajti potrebno je vložiti kar nekaj dela in energije, potreben je tudi pogum in odločnost saj nas pot vodi skozi soočanje s sabo, s svojimi sencami in predvsem velika mera iskrenosti. 

Danes bi z vami želela podeliti svoje raziskovanje in izkušnjo poti v enost za katero je značilen prehod čez Abyss oziroma brezno. 

Napisana vsebina je izraz zahvale in hvaležnosti učiteljem, duhovnim bitjem in Angelom v Aetirih, ki nas srčno vodijo in podpirajo pri naši duhovni rasti. 

ENOST IN POT DO ENOSTI     

Veliko se govori o enosti in če jo želimo izkusiti ni nemogoče, saj to izkušnjo omogočajo različne tehnike kot je na primer intenziv razsvetljenja (kjer se lahko doseže samadhi), z ustrezno namero pri uporabi svetih rastlin, …..

Običajno pa nam te tehnike omogočajo »le« izkušnje enosti, nekaj kar ne ohranimo dolgo - nekaj minut, ur, celo nekaj dni. Nekaj drugega pa je, ko svoje stanje zavesti pripeljemo v enost, ga stabiliziramo in živimo iz njega. Da to dosežemo je ponavadi (razen pri nekaterih izjemah) potrebna predanost, kajti potrebno je vložiti kar nekaj dela in energije, potreben je tudi pogum in odločnost saj nas pot vodi skozi soočanje s sabo, s svojimi sencami in predvsem velika mera iskrenosti. 

Danes bi z vami želela podeliti svoje raziskovanje in izkušnjo poti v enost za katero je značilen prehod čez Abyss oziroma brezno.  

ABYSS – BREZNO; KO PREČKAMO BREZNO, SE POSLOVIMO OD DUALNOSTI IN STOPIMO V ENOST

Želela bi izpostaviti, da vse kar je zapisano, so moje osebne izkušnje in moja realnost. 

Pri pisanju svoje poti sem se želela opreti tudi na že zapisane stvari in na izkušnje tistih, ki so prečkali brezno. Iz tega razloga sem prebrala knjigo Vizija in glas (Aleister Crowley), našla nekaj izkušenj o prečkanju Abyssa na spletu, vendar sem kmalu ugotovila, da so moje izkušnje drugačne. Prebrala sem tudi Ken Wilberja – višji subtini nivo in kavzal, šla v seanso s sveto medicino z namero raziskati Abyss, izkušnjo enosti sem doživela tudi na intenzivu razsvetljenja in delavnici holotropnega dihanja, s pomočjo tehnik dihanja sem pridobivala izkušnje enosti, s tehniko diha – giba - glasu sem si ustvarila pretočnost telesa in integrirala izkušnje in napredek, največ pojasnil in napotkov pa sem prejela z vstopanjem v različne nivoje Aethyrs oz. Aetirov  (Enochian Angels). Transformacijo so mi omogočile tudi budistične tehnike in iniciacije, ter prisotnost v nivojih Aetirov. V veliko pomoč pri prestopu pa je bila tudi izkušnja popolne deidentifikacije.

V Aetire sem pričela vstopati konec februarja 2019 z namero, da uspem vstopiti v »najvišji« nivo Aetirov in nekje na poti do tja me je čakal prestop Abyssa (brezna). Konec 2019 sem se že sprehajala po »najvišjih« nivojih, nato so me Angeli poslali oz. predali naprej.

V mojih namerah je vedno vključen varen, nežen način, z veliko sočutja, in v skladu s tem je bil prestop Abyssa nežen, brez drame ali kakšnih »negativni«, drastičnih posledic in reakcij.

Prečkanje Abyssa sem zasledila v okviru Enochian Magic, Thelema. Na spletu je kar nekaj pričevanj o izkušnji in zapisano je v smislu kot nekaj groznega, strašljivega, podano je veliko opozoril in želja, da se iz Abyssa vrneš »živ«, duševno zdrav in da sledi čim manj negativnih dogodkov v vsakdanjem življenju, kajti prehodu Abyssa naj bi sledile nevšečnostmi … (operacije, izguba službe, partnerstva, …).

Vendar moja izkušnja ni takšna, moje prečkanje je bilo nežno, polno učenj in podpore, čisto nič strašnega, grozljivega. Razlog vidim v delu na sebi, ki sem ga naredila pred samim prečkanjem z ustreznimi namerami (nežen, varen prehod) in predajo vodstva Aetirom - Angelom in Yidamu….

Moja izkušnja je, da je s pomočjo Aetirov prestop Abyssa lahko temeljit in dokaj hiter, saj Angeli nudijo vso potrebno podporo tistim, ki lahko vstopajo v njihove nivoje, kajti vsak trenutek, ki ga preživimo v Aetirih pomeni notranjo transformacijo in pripravo na vstop na »višji« nivo. Vstopajo lahko posamezniki, ki imajo že samozavedanje, zmožnost samoopazovanja in so pripravljeni na iskrenost in na spremembe (kar pomeni, da imajo predelan / transformiran že določen obseg osebne sence). 

Iz mojega razumevanja koncepta Abyssa je prestop Abyssa lahko tudi postopen, po delčkih. Kajti Abyss pomeni prehod iz dualnosti v enost in pravzaprav sence, vse tisto kar smo potisnili v senco nam povzroča dualnost, ločenost. Vsakič (tudi če sem še na začetku dela na sebi, še poln/a senc), ko se soočim z delčkom svoje sence, se odprem nanjo in jo zares sprejmem, sem za ta delček bolj celosten/a, za ta delček sem bližje stanju zavesti enosti. Na ta način del svoje psihe oz. trenutnega stanja zavesti prepeljem čez Abyss. Korak za korakom.

Prečkanje Abyssa naj bi bila kot izkušnja smrti. Smrt česa?

Ega. Seveda se ego upira svoji »smrti«, kajti po prečkanju se bo zlil v eno – v zavest in izgubil svojo funkcijo (maske, vloge in sprenevedanja), ki jo je imel do takrat. S postopnim delom na sebi – se tudi ego že postopno staplja z enostjo (nekako izgublja moč, ni več ločena identiteta, ki nadvlada …).

Pri tem procesu pomaga čim več ne-zavajanja in čiste iskrenosti, lahkoten in radosten pristop in tako ego izgublja svojo moč. Pomembno je sočutje do vseh delov sebe, da um prejme vse kar potrebuje, da razume in na takšen način se lažje odpre na spremembe in naš ego se umiri. 

Z vstopom v Abyss, ko ego ni več kaj dosti aktiven, ko postaja um fluiden, potem tudi ni potrebe po smrti v Abyssu, je odprtost na spuščanje »starih« konceptov in prehod je lahko mehak, nežen.

KDAJ LAHKO ASPIRANT PREČKA ABYSS/BREZNO IN KAKO? 

V knjigi Julie Tibbot: Mebers only »Secret societies, Sects, and cults – Exposed! Avtorica pojasnjuje, da morajo aspiranti iti čez določena učenja, obvladati morajo magične tehnike in tako napredujejo navzgor do 2. reda. Vstop v tretji red (kar zahteva prečkanje Abyssa) pa zahteva umiranje. Številni privrženci Golden Daws verjamejo, da nobena živa oseba ne more prečkati brezna, ki ločuje običajno življenje od združenja z Božanskim. Vendar pa drugi menijo, da preprosto uničenje Ega - simbolizira ga demon, znan kot Choronzon (demon disperzije - razdeljevanja) - odobri vstop v  tretji red. Aspiranti do razredov tega reda pridobijo velike magične moči. In doseči končno raven pomeni doseči navidezno božanskost.

Iz moje izkušnje je aspiranta pripravljen na prehod, ko je pripravljen na vseh nivojih:

• mentalno in empirično (poznano mu je stanje enosti tako empirično kot teoretsko, pomaga če že ima izkušnjo deidentifikacije, ter razumevanje kaj Abyss je)
• psihično in fizično (ima »transformirane« svoje sence (osebne in čim več transpersonalnih) in pretočno telo)
• potrebuje tudi vodstvo ali s strani duhovnih bitij ali fizične osebe, ki je že uspešno prečkala Abyss.

KAJ JE ABYSS /BREZNO IN KAJ NE? 

Ni hec in ni mentalni proces, je izkušnja prehoda iz dualnosti v enost. Ko posameznikova zavest trajno ostane v enosti, pomeni, da je Abyss trajno prečkan. Vse ostalo so samo poskusi in izkušnje, ki so podpora, spomini, ki se shranijo na vseh nivojih človeka, do trenutka ko njegova zavest ni stabilna v enosti.

Kako se Abyss dojema je čisto individualno, odvisno od njegovega toka zavesti, od okolja v katerem je živel, kulturne in družbene pogojenosti, razumevanja simbolike in njegovega načina procesiranja stvari. 

Lahko je zavajajoče brati izkušnje drugih ljudi, če ni prisotnega zavedanja, da ima vsak individualno pot, in je lahko moja izkušnja in potek prehoda lahko nekaj čisto drugačnega od nekoga drugega.

Zato se mi zdi najbolj smiselno, da se posameznik odpre zaupanju, prepusti vodstvo duhovnemu učitelju, Yidamu, Aetirom, lahko tudi fizični osebi, ki je že uspešno prečkala brezno. Pomembno je vključiti samo-opazovalca kaj se z nami dogaja in da se odločimo za iskrenost, da si priznamo stvari, kaj nas skrbi, česa nas je strah, da poslušamo vse dele sebe, ki dajejo svoje znake. Se iskreno in srčno izrazimo, prosimo za pomoč, podporo, ter da resnično sledimo navodilom tistega, katerega smo ga izbrali, da nas podpre na naši poti čez brezno.

Tako se sproti soočamo, transformiramo in spuščamo. V nasprotnem primeru nam bo ravno tisto kar nismo naredili oz. čemur smo se poizkusili izogniti prišlo naproti v Abyssu ali pa po prečkanju, ki ravno zaradi tega postane samo poskus prečkanja.

Kakšen mesec pred vstopom sem vedela, da bom kmalu vstopila v Abyss, in začutila sem strah – telo je bilo v krču, imela sem zavedanje, da se je potrebno pripraviti in um je vedel, da me on ne more. Zato sem prosila Aetire in tudi svojega Yidama za podporo, pomoč za varen prehod. In v nekaj dneh sem prejela iniciacijo v Medicine Budo, ki je odplaknila zataknjenost v mentalne vzorce, konceptualna prepričanja – napačne percepcije, katerih se je um oklepal in ni mogel izpustiti. Takoj po iniciaciji sem se udeležila obreda s sveto medicino, kjer sem doživela izkušnjo popolne deidentifikacijo. Moja prošnja za podporo pri varnem prehodu brezna je bila tako uslišana in pripravljena sem bila na soočenje z breznom, ki je sledil čez nekaj dni. Presenečena sem bila kako je prehod brezna potekal gladko, prejemala sem podporo in učenje. In šele nekaj let kasneje sem dojela, da sem učenja v Abyssu prejemala od svojega Angela varuha, ki me je tudi varno popeljal čez.

Pred vstopom v Abyss je potrebno razumevanje lastnih strahov. Se rešiti svoje navezanosti na napačne, neustrezne koncepte, iluzije. Potrebno je tudi podpreti um, odpreti, transformirati koncepte razumevanja dualnosti, zlega, negativnega, po potrebi povečati IQ / EQ. Manj identifikacij, bolj odprt um pomeni manj drame pri prehodu, več izkušenj enosti, samadhijev, lažji je prehod čez Abyss.

Aetiri - Angeli  so mi pojasnili, da se ljudem pri prehodu brezna lahko zmeša zaradi neprizemljenosti, zaradi strahu. V kolikor pa je oseba zmožna videti čez podobe v Abyssu lahko vidi bitja ljubezni, modrosti, brezmejne razsežnosti in odprtosti, torej sebe, ker ni ločenosti  med osebo in podobo.

Posamezniki lahko vidijo demone, temne angele, …. temo, ki se zgrne nad pokrajino, ki preplavi svet, pogorišče, pepel, praznino, nekaj grozečega ….  Pomembno je vedeti, da je to samo odsev njihove notranjosti. 

Ljudje moramo marsikaj transformirati, da vidimo čez, da se odpremo na druge kvalitete – ljubezen, zaščito, lepoto, povezanost, nežnost. Zamere, sovraštvo, nasilje, ubijanje, negativno razumevanje dogodkov, ljudi, situacij, življenja je samo pogled na stvari, nič ni negativnega, nič ni pozitivnega, samo je. Zlo določajo naše misli, naša dejanja, naše razumevanje stvari. Zlo v osnovi sploh ne obstaja, je samo način, razumevanje, pogled na stvari, situacije. Nič ni zlega.

»Strašen« Abyss je čista iluzija, razumevanje iz konceptov, naučene simbolike, ki je tudi samo koncept.

Vsa negativna bitja so samo odsev zavesti. Kaj lahko to negativno bitje, ki je odsev zavesti stori podobi mene, odsevu zavesti? Vsa bitja so del nas, vsega obstoja, del naše psihe, del zavesti, določen aspekt zavesti.

Torej Abyss ni nekje drugje, ne potujemo v določen prostor »Abyss«. Ni prostor, ni kraj, ni nekje drugje. Je prostor v tebi in ni ločenosti med tabo in njim, kot ni ločenosti med tabo in svetim, med tabo in temnim. Ne potuješ, v resnici so samo preskoki zavesti. Preskoki slik, ki izvirajo od znotraj in zunaj je samo odslikava znotraj, odslikava tvoje zavesti skozi nevronske mreže. Tako kot vidiš bitja zunaj, je samo odslikava tvoje zavesti.

Ko skočiš čez brezno, preskočiš koncepte dualnosti, v obstoj sam po sebi, zavedanje prisotnosti in žarčenja navzven. Ko prestopiš Abyss še vedno obstaja identifikacija, zavedanja sebe kot neločeno celoto vsega, brez sodb dobro – slabo, ni sojenja ni dualnost. Tu ni zlega je samo prisotnost izvora in delovanja od znotraj navzven. 

Kar pomeni, da prehod čez Abyss omejuje vsa navezanost na koncepte dobro - slabo, na dualno razmišljanje. Potrebna je popolna odprtost, razumevanje da vse izhaja iz enega Boga/kreatorja, ki ne ločuje, ločuje naš um na nižjih nivojih. Odprtost in predaja, predaja spuščanja vseh konceptov, z močnim zavedanjem sebe kot izvor vsega.

Aetiri pomagajo priti varno čez Abyss - brišejo karmično telo, pripravljajo teren za vstop v Abyss, pomagajo predelati/transformirati sence, pogojenost, svetujejo kaj narediti za varno prečkanje Abyssa, da si kot aspirant pripravljen/a prečkati. Več senc, več navezanosti, bolj zapacano karmično telo imaš, več pogojenosti imaš. Zato je najbolj smiselno stopiti v Abyss s čim bolj prečiščenim karmičnim telesom in sencami iz trenutnega življenja. Da preveriš kakšen odnos imaš do sebe, do zla, do tistega kar ti misliš, da je slabo, grozeče, tisto kar te lahko rani, prizadene. Da nimaš paktov z določenimi demoni, "temnimi" angeli, kar pomeni, da te ne nadvladujejo zaradi tvoje pogojenosti (senc), ker določeno stvar sam/a v sebi ne moreš “shendlati”. Tako, da vstopiš v Abyss prost, čim bolj čist pogojenega uma, navezanosti in averzij. Samo si in opazuješ, brez predsodkov, mnenj, sodb in se odpreš na vse kar vidiš in nato vidiš čez, vidiš da ni zla, da "temni" angeli ne obstajajo, da so to bitja luči. Da je vse eno, da je izvor kjer ni zlega, samo je in postaneš eno. Nato se enost manifestira čez tebe skozi tvoje stanje zavesti, skozi namero kaj želiš manifestirati v ta svet. 

Napisala: Jana Klemenčič