Dr. Carl Jung je v 20. stoletju opazil, da ljudje spontano rišejo krožne vzorce, ko iščejo notranje ravnovesje. To ga je pripeljalo do spoznanja, da je mandala arhetip celovitosti. Da je:

• Je zemljevid psihe: Mandala je simbol celote osebnosti – zavestnega in nezavednega.
• Omogoča samozdravljenje, je zdravilno orodje za psiho: Ljudje nezavedno rišejo mandale v kriznih obdobjih, ker jim pomaga ponovno vzpostaviti notranji red.
• Je pot individualizacije, pot v celovitost: Mandala vodi k notranjemu centru, k celovitosti posameznika, ki je za vsakega drugačen - ki ga je Jung imenoval Jaz - Self (osnovno bistvo, onkraj ega).
• Je terapevtsko orodje: V psihoterapiji se mandale uporabljajo za raziskovanje notranjih stanj in kot način izražanja nezavednih vsebin.

V tibetanski tradiciji pa je mandala predloga (template) razsvetljenja. Načrt ali simbolična manifestacija razsvetljenega stanja, prezentacija v njegovih različnih aspektih. Je sistem in struktura: smeri imajo posebne pomene, barve, elementi. Je božanska (devine) hiša, ki jo naseljujejo božanska bitja, ki so utelešenja našega razsvetljenega stanja.

Tibetanska beseda za mandalo je Kyilkhor: KYIL pomeni središče ali pravo bistvo, jedro, KHOR pa obseg, tisto, kar obkroža središče. Vse je osredotočeno okoli nečesa. Tibetanska mandala ima osnovno obliko krog s središčem in štirimi kvadranti, ki predstavljajo štiri smeri neba.

Z zahodnega psihološkega vidika je načelo mandale zemljevid celote. Celotna osebnost ali celotna naša izkušnja je mandala. Z budističnega vidika so mandala vsi navidezni pojavi. Središče mandale je z vidika združitve transcendentalni jaz. Z budističnega vidika je to resnično absolut, nedualnost in spoznanje temeljev, iz katerih vse izvira.